Vremensko zelo ekstremna leta lahko vedno prinesejo kakšno zanimivost. Tudi letos bo tega verjetno kar precej, seveda pa je to odvisno od nihanja temperatur jeseni in zgodnjega ali poznega mraza. V kolikor bo jesenski mraz pozen, potem bo letos polno pocvitanja rastlin. Suša in ekstremno visoke temperature so namreč mnoge rastline prezgodaj zasušile. Ker pa je začelo deževati in se je že malo ohladilo, pa je to pravi čas za pocvitanje mnogih vrst. Ta izraz je v slovenščino vpeljal pisatelj Fran Erjavec (1834-1887), ki je bil učenec Andreja Fleischmanna, ki je prišel v Botanični vrt že s 14 leti. Vse od leta 1819 je tako pomagal Francu Hladniku prvemu vodji vrta (Praprotnik 1994, 2012). Z njim je kasneje hodil tudi po tedanji Kranjski. Z letom 1850 je prevzel vodenje vrta in ga vodil vse do smrti 1867. V njegovem času je bila Botanika zelo priljubljena. Fleischmann je imel javna predavanja v slovenščini ob sredah, ko jih je poslušalo kar do 100 slušateljev. Med njimi je bil tudi že omenjeni Fran Erjavec in Ivan Tušek (1835-1877), ki sta oba pripadala krogu vajevcev (Praprotnik, Bavcon 2016).
Izraz pocvitanje je namenjen le delnemu cvetenju, kar pomeni cvetenje rastlinske vrste le tu in tam. Letos pa gre pri nekaterih vrstah celo za pravo ponovno cvetenje, ki se je prvič pojavilo v Botaničnemu vrtu UL pri davidiji (Davidia involucrata Baill.) drevesu, ki je v drugi polovici avgusta zaradi suše in toplote z vsakim dnem izgubljala več listov. V vrhu se je popolnoma ogolila. Prve dni septembra pa se je zazdelo, kot da se brsti na vejicah malo razpirajo in se bo morda razvil kak nov list. S prvim dežjem pa je že naslednji dan drevo razvilo prve cvetove, ne le nekaj, drevo je ponovno zacvetelo in to niti ne eno, kar nekaj dreves ob ograji Botaničnega vrta. Sredi rastlinskega sistema, kjer pa smo ostale rastline stalno zalivali, pa je davidija ohranila liste in tudi ne cveti. Torej mikro niše so v naravi zelo zanimive in so na majhni razdalji lahko razmere povsem drugačne. To je prav v našem Botaničnem vrtu zelo razvidno.
Davidija je bila še na začetku devetdesetih let vrsta, ki je skoraj vsako zimo v Botaničnem vrtu pozebla. Čeprav je bilo nekaj mladih drevesc, je velikokrat le eno ali dve spomladi vsaj na pol preživelo. Ostala drevesca pa so običajno ponovno odgnala iz koreničnika. Prav zato jih je ob ograji več, ker smo jih namenoma puščali, če bi katero le preživelo. Skratka davidovki se v naši klimi ni najbolje pisalo. Les jeseni ni dovolj dozorel in zato je večinoma v zimi pomrznila. O cvetenju seveda takrat ni bilo govora. Po kakih 10 letih je vsaj ena rastlina ob ograji, tista najvišja, le zacvetela z nekaj socvetji. Njena socvetja so videti, kot da bi na rastlino obesili bel robček, zato ga v angleščini zelo posrečeno imenujejo ''handkerchief tree''. Bela lista, veliki viseči in manjši zgornji sta v resnici spremenjena zelena lista v ovršna barvita lista, ki pokrivata, njegove majhne, rdečkasto vijolične cvetne glavice. Ob vse toplejših zimah pa davidije niso več pozeble, in se po letu 2010 izredno hitro dvignile in rastle v višino. Svoje maksimalne višine še niso dosegle, saj drevo lahko zraste do 20m v višino. A vsaj pozebe ne več. Osrednje drevo v sistemu je leta 2014 povsem obglavil žled, a drevo se je samo razširilo v širino in se ponovno obrastlo. Da smo obvarovali rastline pod njim smo mu morali drevesno krošnjo precej dvigniti. Davidija je tako še ena izmed rastlin, ki je v luči podnebnih sprememb, tudi pri nas postala povsem prezimno trdna. Tudi mlade rastline ne pozebejo več.
Davidijo je leta 1868 odkril francoski duhovnik, lazarist in naravoslovec Armand David (1826-1900), zato smo jo v slovenščini poimenovali kar davidija (Bavcon 2000). Prav omenjeni naravoslovec je tudi prvi opisal orjaško pando. Prvi pa jo je leta 1871 znanstveno opisal zdravnik in botanik Henri Ernest Baillon in jo poimenoval po odkritelju. Vrsta izvira iz centralne in južne Kitajske. Gre za monotipičen rod, kar pomeni, da je to rod z eno samo vrsto. A v kulturo, v deželo hortikulture Anglijo, je v resnici prišla šele leta 1901.
Jože Bavcon, Blanka Ravnjak
