Kako malo je potreba, da nas narava razveseli, le opazovati jo maramo in jo poskušati razumeti. Čeprav danes velikokrat razpravljamo o tem kako kmetijstvo lahko naravo uničuje in kako naravi ne znamo prisluhniti je prav vse mogoče, če le znamo z naravo pravilno gospodariti. Pozabljamo, da so to kulturno krajino skozi stoletja oblikovali ljudje, ki so znali s pokrajino sonaravno gospodariti. Saj, če to niso znali jih je narava dobesedno povozila. Danes v dobi subvencij, temu ni več potrebno. Tudi, če ni pridelka ali če ta ostane kar na poljih , ker se ne splača, se nihče ne sekira. Prav neverjetno je koliko nepobranih pridelkov danes ostane na poljih. Pa to ni dobro, ker bi lahko tudi pridelke, ki niso šli v prodajo prodali morda za malo manjšo ceno prodali. A nič se ne splača!
Le zakaj se naravi splača! Zakaj vsako leto znova zacveti. Zato, ker narava deluje na dolgi rok. Te dni se po Cerkljansko- Idrijskem in Škofjeloškem delu in tudi že na hribih nad Vipavsko dolino že razcvitajo žafrani. Na milijone in milijarde jih je. Večinoma gre za spomladanski žafran, nad Vipavsko pa tudi belo nunke. Če naredimo samo hiter izračun na m2 tam kjer so res gosti, jih je tudi do 360 in to kar v povprečju , kar pomeni da je lahko na ha kar 3 600 000 rastlin. V toplih marčevskih dneh se vsak dan razcvitajo novi. Čebele in drugi opraševalci v njih nabirajo cvetni prah in nektar. Se zavedamo kako pomembna paša so za opraševalce.
Te dni smo v Botaničnem vrtu UL gostili kolege iz Dunajskega Botaničnega vrta in iz Škotske. Ni so se mogli načuditi poljanam žafranov, ki so vsepovsod po Cerkljanskem in Idrijskem, kjer smo se vozili se ustavljali in opazovali te prekrasne poljane ali pa male zatrepe ob potokih, ki so bili povsem vijolično – modri. Le slikar bi znal povedati vse odtenek. Morda ne vemo, da so bile še pred 25 leti te mnoge površine zelo intenzivno gnojene. Tam so bili samo temno zeleni travniki z morda komaj 15 različnimi vrstami. Z opuščanjem intenzivnega gnojenja, z začetkom paše ovac pa s je to v 20 letih povsem spremenilo. Vijolične modre poljane nepregledanega števila cvetov so. To se lahko zgodi samo v primeru da imamo v bližini še nekaj ostankov tega. Tega pa z opuščanjem tradicionalne krajine in samo še intenzivnim gospodarjenjem kmalu tudi pri nas ne bo več mogoče. Prav to so bila vprašanja tujcev. Kako lahko to še imamo, koliko časa traja, in navdušeni so bili na našimi razlagami kako lahko krajno beremo. Ko smo se na lokaciji potem ustavili so to razumeli. Še tam kjer se na prejšnjih travnikih nato pašnikih ponovno pase govedo, se žafrani niso povsem umaknili, le v rede so se postavili, kot da bi bili na njivi posejani z pšenico. Žafrani imajo raje imajo pašo ovac, ker so ovce lažje in manj steptajo zemljo. Zvončki, ki so še vedno v cvetu na teh nekoliko višjih legah okrog 700 do 800 m, pa paše ne marajo, zato so bolj na obrobju, žafrani pa imajo radi malo težja in vlažna tla. Tam kjer se po cerkljansko idrijskem pase drobnica je res te dni podoba najlepša. Splača se zapeljati med te nepregledne poljane. Res so žafrani malo krajšega diha, če je vreme zelo spremenljivo, niso tako trdoživi kot zvončki, a v takem suhem marčevskem vremenu pa so v soncu ne nadomestljivi. Čebele se dobesedno valjajo v žafranih. Se sploh zavedamo koliko te male in drobe rastline prinesejo naravi kot celoti, vsem opraševalčevem in še posebej čebelarjem. Za zvončke smo prav v Botaničnem vrtu UL z dr. nalogo Katje Malovrh, dokazali da en hektar zvončkov lahko prinese kar 2,5 dcl nektarja, ena izmed tujih raziskav pa doda še, da lahko zvončki proizvedejo preko 9,36kg samo peloda na ha. Oboje je zelo pomemben podatek pa je le nekaj izmed niza vsega kar je bilo obdelano. Kaj potem počnejo žafrani, ki ponekod celo malo dišijo po medičini. Da je temu tako pa se vidi tudi v povsem rumenih čebelah, ki pridejo iz njih cvetov.
Torej kaj je pomembno, da znamo uživati v lepoti teh povsem preprostih rastlin, teh ki jih imamo na milijone in milijarde in so hrana za naše zgodnje opraševalce. Kjer se nam lepote v soncu lahko vtisne v spomin. Nas lahko razvedri in morda tedaj opazimo, da če smo na robu in znamo od tam opazovati na daljavo lahko vidimo celoto, če pa stopimo mednje pa pustimo odtise, ki so nepopravljivi. Kaj nam pove narava, ni potrebno delati selfijev, potrebno je uživati v lepoti in v tem množičnem cvetenju. Smo sredi narave povsod po Sloveniji. Jo bo znali ohraniti našim zanamcem.
Dr. Jože Bavcon, Dr. Blanka Ravnjak Botanični vrt UL, BF
